Ko sem prvič slišal za izraz planiranje proizvodnje, si nisem predstavljal nekaj preveč zapletenega. Zdelo se mi je, da je to namenjeno bolj tistim velikim tovarnam in industrijam. A ko sem se imel priložnost s tem bolj podrobno srečati sem ugotovil, da gre pravzaprav za nekaj precej logičnega, a hkrati tudi zelo zahtevnega, če ni dobro organizirano. 

Sodelovali smo z podjetjem, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo. Ko sem bil pri njih na ogledu, sem lahko spoznal ta sistem. Tamkajšnji zaposleni so mi razložili vse korake, ki skrbijo za to, da poteka planiranje proizvodnje kar se da nemoteno, ter ima vsaka reč svojo funkcijo. 

Najbolj me je presenetilo, koliko različnih dejavnikov vpliva na to, da proizvodnja poteka nemoteno. Potrebno je vedeti točno, koliko surovin je na zalogi in kdaj jih je potrebno naročiti, kako uskladiti delo zaposlenih, da stroji nikoli ne stojijo po nepotrebnem in pa tudi to, kako hitro je potrebno izdelek dostaviti strankam, oziroma ga odpremiti. Zaradi teh rokov je napredno planiranje proizvodnje z digitalnimi orodji (APS) še najbolj pomembno. Mora se dopisati točen rok, koliko časa si lahko vsak posamezen del proizvodnje vzame, za neko nalogo. Na ta način je šele namreč mogoče slediti nekim rokom. Brez tega bi bila proizvodnja ena velika zmeda. Vsaka manjša napaka, od zamude pri dobavi materiala, do napačne ocene potrebne količine lahko povzroči zastoje in dodatne stroške. 

Ko pa sem opazoval, kako poteka proces v praksi, sem videl, da je planiranje proizvodnje pravzaprav srce podjetja. Če ni dobrega načrta, se lahko hitro zgodi kaos. Če pa je vse premišljeno, od urnikov do rezervnih scenarijev, potem stvari tečejo gladko in učinkovito. 

Zanimivo mi je bilo tudi to, da se danes pri tem uporablja ogromno digitalnih orodji, ki omogočajo pregled nad celotnim procesom, napovedovanje potreb in optimizacijo dela. Seveda pa me to ni preveč presenetilo, kajti celoten svet je digitalizacija že čisto prevzela. …