Ko sva z možem pred leti kupila hišo, sva imela jasno predstavo o tem, kaj bova prenovila – streho, okna, fasado. A ena stvar se nama je zdela nepomembna: ograja. ‘Saj je samo ograja,’ sem rekla. Danes se temu stavku nasmehnem, ker vem, koliko vzdušja lahko ustvarijo kovane ograje, če so izbrane s srcem.

Stara ograja je bila preprosta, aluminijasta, brez značaja. Potem pa sem nekega dne v starem delu mesta opazila čudovite kovane ograje, okrašene z listi, spiralami in rožami. Na soncu so se svetile, a ne kričeče – bolj kot bi se preprosto ujele v čas. Takrat sem začutila, da želim nekaj podobnega tudi doma.

Ko sem začela raziskovati, sem ugotovila, da kovane ograje niso le okras, temveč prava umetnost. Vsaka linija ima pomen, vsaka oblika zahteva roko mojstra. Ko sem obiskala delavnico, kjer so jih izdelovali, sem videla, kako nastajajo – počasi, natančno, z iskricami kovine, ki so letele po zraku. V tistem trenutku sem razumela, zakaj imajo takšno toplino.

Ko je bila naša ograja končana, sem prvič občutila, da hiša ‘diha’. Kovane ograje so ji dale osebnost – združile so tradicijo in eleganco. Čez dan ujamejo svetlobo, ponoči pa se v njih nežno odbijajo ulične luči. Vsak obiskovalec se ustavi, pogleda detajle in vpraša, kdo jih je naredil. To je tisti majhen ponos, ki ga začutiš, ko veš, da si izbral prav.

Zdaj razumem, da ograja ni samo meja, ampak povabilo. Daje ton celotnemu domu – pove, kdo živi za njo. Kovane ograje so več kot zaščita, so izraz topline in urejenosti. In čeprav zahtevajo nekaj več vzdrževanja, se trud poplača vsakič, ko jih pogledaš.

Ko stopim skozi vrata, jih vedno na kratko pobožam, kot bi pozdravila stari kos hišne duše. Zame so kovane ograje nekaj več kot kovina; so zgodba, ki obdaja naš dom in ga povezuje s preteklostjo, obenem pa daje občutek večnosti.…