Ko sem bila še otrok, smo imeli na koncu ulice stari kovinski košarkarski koš, pritrjen na betonski drog. Bil je malo zarjavel, tabla je imela razpoke, mrežice ni bilo že leta, pa vseeno je bil vsak dan središče dogajanja. Tam smo se zbirali skoraj vsi iz soseščine, metali na koš, igrali ena na ena, pa tudi samo posedali in gledali druge. Spomini na tiste popoldneve so še danes med mojimi najljubšimi.

Ko sem postala starš, sem si želela, da bi moji otroci imeli podobno izkušnjo. Zato sva se z možem odločila, da postaviva košarkarski koš kar na domačem dvorišču. Izbirala sva med različnimi košarkarski koši – od premičnih košev do tistih, ki se pritrdijo na steno ali lopo. Na koncu smo izbrali nastavljiv prostostoječi model, ki ga lahko prilagajamo višini otrok. Montaža ni bila preveč zahtevna, kar je bil dodatni plus.

Odkar košarkarski koši polnijo naše življenje, je tudi dvorišče postalo živo. Otroka vsak dan trenirata mete, tekmujeta, kdo bo prvi do deset, povabita prijatelje in skupaj igrajo prave mini tekme. Košarkarski koši se vedno znova izkažejo za eno najboljših investicij v družinski prosti čas. Ni samo športni rekvizit, ampak tudi prostor povezovanja in gibanja.

Zanimivo je opazovati, kako nekaj tako preprostega, kot so košarkarski koši, prinese toliko veselja. Tudi midva z možem kdaj pa kdaj vzameva žogo in se pomeriva, bolj za zabavo kot za rezultat, a vedno se konča s smehom. Zame osebno ima koš več kot le praktično vrednost – nosi nostalgičen spomin in ustvarja nove, enako dragocene trenutke z našo družino.

Poleg tega opažam, da koš spodbuja otroke k vztrajnosti. Ko jim ne uspe zadeti, ne obupajo, temveč vzamejo žogo in poskusijo znova. Učijo se potrpežljivosti, natančnosti in sodelovanja, kar se pozna tudi drugje, recimo pri šolskem delu in drugih dejavnostih. Ko pridejo sosedovi otroci, postane naše dvorišče prava mala športna arena. Košarkarski koši so več kot le igra, so del našega vsakdana.…