Če bi mi nekdo pred leti rekel, da me bo nekoč jahanje tako zanimalo, kot me danes, bi se samo nasmehnil. Res nisem bil nikoli tip človeka, ki bi ga res zanimal kakšen podoben šport povezan s konji. Sicer mi živali na splošno niso bile tuje, saj sem v otroštvu velikokrat pomagal na kmetijah, kjer so bili tudi konji, vendar sem jim vseeno dal svoj mir, oziroma sem držal neko razdaljo. Kot otroka me je bilo namreč kar malo strah konjev. Takrat so mi izgledali res ogromni, sploh pa so to zelo mišičaste živali, ter sem se jih zato kar malo bal.

A z leti sem se začel vse bolj pogosto gibati okoli kakšnih konjev. Spet sem se namreč znašel v ogromno situacijah, ko sem komu kje pomagal, velikokrat kakšnim starejšim sorodnikom z delom na kmetiji. Tako sem imel tudi z konji vse več opravka, ter sem jih začel malo bolje spoznavati. Ko pa sem enkrat razumel, kako se konji obnašajo, pa so mi te živali postale prav ljube, oziroma so me zelo navduševale. Tako sem se nato en dan tudi odločil, da bom preizkusil jahanje. Imel sem namreč enega prijatelja, s katerim sva velikokrat skupaj pomagala pri kakšnih opravilih s konji. On pa je treniral jahanje, tako da me je iz dneva v dan to bolj zanimalo.

En dan pa sem mu prav rekel, če bi se lahko kdaj odpravil z njim, da bi videl, kako jahanje konjev sploh izgleda, ter mu razložil, da me to čedalje bolj zanima. Po tistem prvem srečanju s tem, pa sem bil še stokrat bolj navdušen. Prijatelj me je tedaj počasi uvedel in me podučil o vseh rečeh, ki jih moram vedeti, predno sem se lahko spravil na hrbet od konja. Ampak ko sem tedaj prvič to opravil, mi je postala ta aktivnost prav nekaj posebnega.…